Sledenje zvarnega šiva in pozicioniranje zvarnega šiva sta dve različni funkciji, ki se uporabljata pri avtomatizaciji varjenja. Sledenje zvarnih šivov in pozicioniranje zvarnih šivov sta dve soodvisni tehnologiji, ki igrata zelo pomembno vlogo v procesu varjenja.
Pozicioniranje zvarnega šiva, znano tudi kot indukcija zvarnega šiva, je postopek zaznavanja položaja in smeri šiva na obdelovancu pred začetkom postopka varjenja. To se običajno doseže z uporabo senzorjev in programskih programov za vodenje varilne pištole na natančen položaj šiva. Namen pozicioniranja zvara je zagotoviti, da je varjenje natančno nanešeno na zvar, kar je ključnega pomena za zagotavljanje trdnosti in celovitosti zvara. Poleg tega pozicioniranje zvarnih šivov pomaga zmanjšati napake, kot so zareze, prenapolnjenost in prežganje.
Obstaja več metod za lociranje zvarov, vključno z otipno indukcijo, linijsko indukcijo in lasersko indukcijo. Taktilno zaznavanje je metoda zaznavanja šivov s fizičnim stikom s površino obdelovanca z žico ali šobo. Ta metoda je preprosta in zanesljiva, vendar je počasna in ima omejitve pri odkrivanju vrzeli zvarnih šivov. Zaznavanje črte je podobno tipnemu zaznavanju, vendar uporablja servo motor za hitro premikanje črte navzgor in navzdol, ko se robot premika vzdolž obdelovanca. Ta metoda lahko zazna sočne zvare, ki jih je težko locirati z uporabo statičnih linij ali indukcije kontakta šob, vendar zahteva posebno strojno in programsko opremo. Laserska indukcija je hitrejša od taktilne in lahko zazna šive debeline 1/16 palca. Vendar pa obstajajo omejitve pri odkrivanju zvarnih vrzeli, saj kvadratnih zvarov ni mogoče najti.
Po drugi strani je sledenje zvarnega šiva postopek sledenja poti zvarnega šiva med postopkom varjenja. To se doseže z uporabo senzorjev in programskih programov za vodenje varilne pištole v realnem času vzdolž zvara. Namen sledenja zvarnega šiva je zagotoviti, da je varjenje natančno izvedeno na zvarnem šivu, tudi če se položaj ali oblika šiva spremenita. To je ključnega pomena za zagotavljanje trdnosti in konsistence varjenja, tudi če na obdelovanec vpliva toplotna ekspanzija ali drugi dejavniki, ki povzročajo deformacijo.
Obstaja več metod za sledenje šivom, vključno s sledenjem loka, laserskim sledenjem in vizualnim sledenjem. Sledenje obloka vključuje merjenje karakteristik obloka med postopkom varjenja, da se ugotovi razlika med potjo, ki jo je naučil robot, in dejansko potjo zvara. Ta metoda je primerna za dele z dolgimi ali ukrivljenimi zvari, ki se lahko razlikujejo od ene komponente do druge. Lasersko sledenje uporablja laserske senzorje za sledenje zvarnemu šivu med postopkom varjenja, kar robotu zagotavlja povratne informacije v realnem času, da se zagotovi natančen nanos zvara na zvarni šiv. Vizualno sledenje uporablja kamero za zajemanje slik zvarnih šivov med postopkom varjenja, ki jih nato analizira programska oprema za vodenje robota pri premikanju vzdolž zvarnega šiva. Ta metoda je primerna za komponente s kompleksnimi geometrijskimi oblikami ali znatno deformirane obdelovance.
Če povzamemo, sta pozicioniranje in sledenje zvarnih šivov pomembni funkciji pri avtomatizaciji varjenja, vendar se uporabljata na različne načine in temeljita na različnih tehnologijah. Pozicioniranje zvarnega šiva se uporablja za zaznavanje položaja in smeri zvarnega šiva pred začetkom postopka varjenja, medtem ko se sledenje zvarnega šiva uporablja za sledenje poti zvarnega šiva med postopkom varjenja. Ti dve funkciji sta ključni za optimizacijo učinkovitosti in kakovosti varilnega procesa ter lahko pomagata zmanjšati možnost napak, izboljšati trdnost in celovitost zvarov.